The Armour Gives Me Reckless Devotion

Občutek varnosti nas lahko opogumi, da opustimo previdnost in se prepustimo drugemu. Zaupanje nas pri tem izpostavlja ranljivosti, odvisnosti in možnosti izgube nadzora. Iz tega protislovja izhaja razstava The Armour Gives Me Reckless Devotion Anastazije Pirnat, ki raziskuje, kako se zaščita in predaja prepletata v intimnih odnosih in širših oblikah pripadnosti. Občutek sprejetosti nam omogoča, da se odpremo drugim, pogoji te sprejetosti pa razkrivajo, kdo v odnosu določa meje in od koga se pričakuje, da se prilagodi.

Umetnica ta razmerja raziskuje v delih na presečišču slike, objekta in instalacije. Fotografske in digitalne podobe prenaša in plasti na nosilce, med katerimi so gradbeni, industrijski in avtomobilski elementi. Teža, togost in tekstura nosilcev ter sledovi obrabe vplivajo na to, kako podobe beremo in kako zavzemajo prostor. Podoba postane sestavni del strukture, ki jo podpira in obenem preoblikuje.

Nosilec prevzame vlogo oklepa. Podobi daje fizično oporo, njegove površine in robovi pa določajo, kako in v kolikšni meri se razkrije. Sled obrabe na nosilcu lahko pritegne pogled enako močno kot gesta ali telesni fragment na podobi.

Motivi povabila, zavetja in obrabljenih interierjev vzpostavljajo dvoumno obljubo bližine. Kaj se od nas pričakuje, ko sprejmemo povabilo ali vstopimo v prostor, ki ga ureja nekdo drug? Iztegnjene dlani v gestah prošnje, ponujanja in predaje izražajo željo po stiku, v njih pa je mogoče prepoznati tudi podrejenost ali odvisnost od odziva drugega. Podobe obutve in sledi odsotnega telesa prikličejo družbena pričakovanja, ki usmerjajo, kako se telo giblje in prilagaja. Zaščitni elementi in konstrukcije, ki nakazujejo možnost opore ali počitka, poudarijo napetost med izpostavljenostjo telesa in njegovo potrebo po stabilnosti.

Sakralne reference vprašanje pripadnosti razširijo na obred. Gesta, ki jo v intimnem odnosu razumemo kot prošnjo ali ponujanje, lahko v obredu postane izraz pripadnosti. Obljuba sprejetosti se pri tem prepleta s pravili, ki določajo, kdo ima dostop in kako lahko sodeluje. V stiku z vsakdanjimi predmeti in industrijskimi materiali se slovesnost obreda razrahlja. Geste predanosti dobijo pridih nerodnosti in teatralnosti, skozi katerega se pokažejo tudi zahteve, ki spremljajo pripadnost.

Razmerje med bližino in izpostavljenostjo se vzpostavlja tudi v načinu gledanja. Telesni in prostorski motivi se razkrivajo postopoma, saj se prepoznavni fragmenti izmenjujejo z zabrisanimi deli in prekinitvami. Podobe nas vabijo bliže. Ob približevanju postanejo razločne podrobnosti površine, nekateri deli prizora pa ostajajo zakriti. Pogled prehaja med prepoznavanjem motiva in zaznavanjem materiala, na katerem se ta pojavi.

Vzporednica med materialno oporo podob in zaupanjem v odnosih osvetli dvojno vlogo zaščite. Kar nam daje stabilnost, lahko tudi usmerja naše gibanje in določa, koliko se lahko razkrijemo. Prav občutek varnosti pa nam omogoča, da sprejmemo tveganje bližine in se prepustimo nečemu, česar ne moremo povsem nadzorovati.