Sprva se ljudje leta 1680 zavoljo nekaj mrtvih v mestu in predmestjih niso pretirano vznemirjali. Mnogi so njihovo smrt pripisovali vročinski bolezni in še konec junija se je zdelo, da je kuga mesto samo oplazila.
Potem pa je udarila z vso silovitostjo in med meščani je zavladala panika. Kdor je lahko, je iz mesta pobegnil, ljudje so se zapirali v hiše, po ulicah pa se je širil zatohel vonj po smrti. Trupla so pogrebci, posebej določeni za to žalostno in izjemno nevarno opravilo, ponoči vozili iz mesta. Brez pogrebnih slovesnosti so jih pometali v globoke kužne jame, jih prekrili z živim apnom in zagrebli z zemljo. Do konca leta 1680 je za kugo umrlo 483 od takrat približno 1400 meščanov. To je tako, kot če bi danes v pol leta umrlo več kot 33.000 Mariborčanov.
V mestu tako rekoč ni bilo hiše, kjer ne bi kdo izmed stanovalcev umrl za to boleznijo, in prav vsaka družina v mestu je imela svojo tragično zgodbo. Tako so na primer poštarju Hitzelbergerju v oktobru na isti dan umrle vse tri hčere. Le v hiši peka Murmanna na današnji Koroški cesti 24 naj ne bi bil nihče zbolel. Njegova žena je bojda strankam kruh stregla na železni lopati z dolgim ročajem skozi okence, denar pa so morali dati v posodo, napolnjeno s kisom.
