Po vsej verjetnosti bi naša trafika ob mostu, na desnem bregu Drave, ostala samo ena izmed mnogih malih kioskov, pozabljena v času, če ji ne bi pisatelj Drago Jančar v svojem Severnem siju postavil literarnega spomenika. V romanu skozi oči trafikanta opisuje spremembe na trgu, ki ga danes poznamo kot Trg revolucije.
V skoraj stotih letih, odkar stoji, pa je trafika spisala tudi veliko resničnih zgodb in morda najlepša med njimi je zgodba mlade trafikantke. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je trafiko upravljala Leopoldina Jeglič in pri njej je delala njena nečakinja Antonija Rybachek. Kmalu pa je v trafiko začel zahajati Ernest Papež in pri Antoniji je vsak dan kupil znamko, včasih celo dve. Eno dopoldne, eno popoldne. Seveda v trafiko ni zahajal zavoljo znamk, ampak zaradi mlade Antonije. Zaljubila sta se in leta 1938 dobila sina Petra, šest let kasneje pa še hči Helgo.
Po koncu vojne spomladi leta 1945 se je moral Ernest javiti na sedežu Knoja v Limbušu, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Vdova Antonija, z dvema majhnima otrokoma, je še naprej delala v trafiki, počasi pa je tja začel prihajati Alojz Menih. Vsak dan si je pri njej kupil cigareto, včasih tudi dve – eno dopoldne, eno popoldne. Spet se je rodila ljubezen in tako je Alojz postal Antonijin mož ter krušni oče Petru in Helgi.
