Šerif Franček je bil doma na Studencih. Starejši Studenčani se ga spomnijo, ko je še kot mulc večkrat pritekel v Zadrugo, gostilno na začetku Sokolske ulice. »Mama grejo!« je tulil očetu, ki je bil tam na kozarčku (ali dveh). Kmalu za njim je v gostilno prišla tudi mama, obema dala eno po glavi, popila do konca očetovo vino in ju hrupno nagnala domov.
Kasneje, ko je bil že pri vojakih, je menda med dopustom v uniformi ponosno paradiral po studenških ulicah, tako da so vsi videli, da tudi on služi domovini.
Franček je bil zaposlen kot pomožni delavec v TAM-u in na delo se je s Studencev vsako jutro vozil z delavskim avtobusom s postaje izpred njemu dobro znane Zadruge - takrat so ji nekateri rekli tudi Pri Amerikancu. Na zidu ob vhodnih vratih v gostilno je visela vitrina s sporedom kinematografov in verjetno se je Franček prav tam redno seznanjal z njim. Ker Franček je imel kino zelo rad, filme pa je po predstavah bučno podoživljal na mariborskih ulicah. In tega Frančka smo poznali vsi. Verjetno ga ni Mariborčana, ki ga takrat ne bi vsaj enkrat videl »streljati« v revolveraških obračunih in se naglas pogovarjati v njegovi značilni »amerikanščini« ali kako se je na primer sredi Gosposke držal za žleb in na ves glas tulil. Verjetno je bil takrat na sporedu Tarzan ali King Kong.
Žal pa so bile njegove predstave v mnogočem povezane z alkoholom in tako je Franček žal tudi končal.
